"BO@E MOJ, TVOJOT ZAKON E VO SRCETO MOE"

Prosveten so Bo`jiot duh, Prohor ja izu~il mudrosta od knigite. Go razdal imotot na siroma{ni i oti{ol vo pustina: "Kako {to ko{utata `ednee po vodni izvori, taka i du{ata moja, Bo`e, kopnee po Tebe"! Se naselil vo nagori~anskata pustina, vo mala pe{tera, pokraj izvor so voda. Se hranel so bilki, trpel gore{tini i studovi, a svojata du{a ja hranel so molitva.

Svetitelot vo pustinata pominal 32 godini. Za seto vreme ne videl ~ove~ko lice. No, {to se slu~ilo? Lovecot Diogen, tr~aj}i po srnata koja izbegala vo pe{terata na Sveti Prohor, go videl starecot vo iskinata obleka i po~nal da bega nazad. Svetecot go povikal Diogen po ime i proro~ki mu rekol vedna{ da otide vo Carigrad, za{to Bog }e go blagoslovi da bide car, "a toga{, ne zaboravaj me mene". Diogen stanal car na Vizantija. Po 30 godini, prepodoben Prohor, vo son, mu se javil na Diogen i mu rekol: "Zo{to, Diogene, me zaboravi mene starecot Pogri`i se da mi podigne{ makar mal hram".

Makedonskiot pustino`itel Prohor P~iwski

Carot oti{ol vo pustinata, no ne go na{ol svetiot starec. Po naredba na Bo`jiot angel, Sveti Prohor se naselil vo pustinata na planinata Kozjak, vo edna mala pe{tera, {to se nao|ala vo gorniot tek na r. P~iwa. I ovde `iveel u{te 30 god. vo post, molitva i stradawa. Ugoduvaj}i mu na Boga, dobil dar na proro{tvo i ~udotvorstvo. Carot Diogen, na mestoto kade go videl starecot, vo nagori~anskata pustina, mu podignal hram. No, toj mnogu sakal da gi otkrie mo{tite na Svetitelot. Sveti Prohor, na son mu ka`al deka negovite mo{ti po~ivaat vo kozja~kata pustina.

Vizantiskiot car i mnogute vojnici "gi najdoa vo pe{terata mo{tite na Svetitelot netrule`ni". Se poklonile pred svetite mo{ti i gi prenele vo nagori~anski hram. Utredenta do{le vo hramot, no svetite mo{ti ne bile vo nego. Tie samite se vratile vo svojata pe{tera i toa tri pati. Toga{ carot ja po~uvstvuval `elbata na Svetecot. Naredil da se izgradi nova crkva na rekata P~iwa (toa e dene{niot manastir "Sveti Prohor P~iwski"). Tamu, na desnata strana na svetiot oltar, do den-denes po~ivaat svetite, neraspadlivi i ~udotvorni mo{ti na Sveti Prohor P~inski. Od niv te~e sveto i celebno miro i od niv stanuvaat ~udesa.

Carot ja zel samo levata raka na prepodobniot otec Prohor i ja odnel so sebe vo Carigrad. Sveti Prohor P~iwski `iveel vo 11-ot vek.

Na istiot datum (19.10./1.11.), se oddava po~it na prenosot na mo{tite na golemiot svetec na pravoslavnata crkva, monah, ~udotvorec, iscelitel, pustino`itel, prepodoben Jovan Rilski. Se oddal na osameni~ki `ivot, vo post, bdenie, molitvi, vo Rilskata planina. "Odlu~iv da ja ispolnuvam voljata Tvoja, Bo`e moj i Tvojot zakon e vo srceto moe" (ps. car David). Toj ja ~uvstvuva Bo`jata qubov, milost, blagodatta koja mu ja daruva Bog i so blagodarnost, za slava na Gospod Isus Hristos-Bo`jiot pomazanik, zaedno so psalmopeecot pee: "Ti si najprekrasniot me|u sinovite ~ove~ki, blagodat se izliva od Tvojata usta". Svetitelot se pro~ul me|u lu|eto za{to im pomagal na bolnite. Revnitelite na duhovniot `ivot se naselile vo negova blizina. Nabrgu tamu se izgradil hram i manastir.

Sveti prepodoben Jovan Rilski

Sveti Jovan se upokoil mirno vo Gospoda na 18.8.946 god., vo 70 –ta godina od svojot `ivot. Negovite ~esni mo{ti najprvo bile preneseni vo Sofija, za vreme navleguvaweto na Ugrite bile preneseni vo Ungarija, pa povtorno vrateni vo Trnovo. No, koga Turcite go zazele Trnovo, so posredni{tvo na sultanijata Mara Brankovi}, mo{tite bile preneseni vo Rilskiot manastir, kade po~ivaat i denes. Lu|eto se poklonuvaat na negovite sveti, ~udotvorni i neraspadlivi mo{ti, se poklonuvaat na svetosta negova i voedno mu oddavaat slava i blagodarnost na semo}niot Bog.