LU\E, MENE MI E DOSTA

Mene me zagri`uvaat subjektivnite pri~ini. Onie ne{ta koi definitivno zavisat od nas samite. Ne{tata koi se na{e delo (ili nedelo), momentite na na{iot sopstven izbor, re{enie i akcija. Ne{tata koi mo`eme da gi zgrap~ime, protreseme i prevrtime, koi mo`eme da gi naredime po na{ }ef i nao|awe i koi mo`eme da gi urivame ili gradime zavisno od patot po koj }e trgneme.

Mojata zemja e vo proces na postojano nazaduvawe. Taa fakti~ki se spu{ta na site potvrdeni rejting-listi na me|unaroden, regionalen i lokalen plan i pokraj prividite na napredok so koi odvreme navreme ni promavtuva po nekoj visok funkcioner. Lu|eto vo mojata zemja ne se sre}ni (tuka go nema nitu prividniot napredok). Zna~aen del od niv nemaat osnovni sredstva za egzistencija, nemaat minimum na ekonomska, socijalna, pravna i li~na sigurnost. Lu|eto vo mojata zemja prestanaa da imaat golemi soni{ta, o~ekuvawa, planovi, `elbi, vizii. Tie razmisluvaat kako da go pregrmat naredniot den, kako da pre`iveat do krajot na mesecot i kako da gi izbegnat inkasatorite, a sepak da ne im ja isklu~at strujata i vodata. Lu|eto vo mojata zemja se zadovolni so mnogu malku, se raduvaat i na otpadoci frleni od pobogatite i se sramat od sopstvenata siroma{tija.

I, lu|eto vo mojata zemja se neverojatno trpelivi i izdr`livi. Tie mo`at da podnesat ogromni dozi na poni`uvawe, maltretirawe, neo~ekuvano golem broj izmami i mo`at da apsorbiraat iljadnici toni neispolneti vetuvawa (za na kraj povtorno da poveruvaat na ~esen zbor i na `imi majka).

Lu|eto vo mojata zemja stojat nastrana od ona {to se slu~uva okolu niv, ona {to im se slu~uva nim i ona {to gi zasega nivnite interesi. Tie veruvaat vo voda~i na beli kowi i ~ekaat nekoj so mnogu doblesti, razbirawe na ne{tata, sovest i svest komu }e mo`at bezrezervno da mu se prepu{tat i koj so polno qubov }e se gri`i za niv. Lu|eto vo mojata zemja se odnesuvaat kako da ne postojat ne{ta koi definitivno zavisat od niv samite. Tie ne prifa}aat deka ona {to im se slu~uva e nivno delo (ili nedelo), niven sopstven izbor, re{enie i akcija (ili nedejstvuvawe). Lu|eto vo mojata zemja ne sakaat da gi zgrap~at rabotite vo svoi race, da gi protresat i prevrtat. I, ne se obiduvaat rabotite da gi naredat po svoj }ef i nao|awe i da izberat dali }e urivaat ili }e gradat.

Lu|eto vo mojata zemja molat tamu kade {to treba da baraat, srame`livo ~epkaat od ona {to im pripa|a, mol~at tamu kade {to treba da viknat na cel glas, ~ekaat tamu kade {to treba da dejstvuvaat, ofkaat i krvavat, ama ne se osmeluvaat da se ispravat i da ka`at dosta.

A, mene li~no mi e dosta. Dosta mi e od sevo ova {to se slu~uva okolu mene, pokraj mene, zad mene i pred mene. Dosta mi e da bidam pasiven nabquduva~ i komentator na ne{tata. Dosta mi e da mol~am pred gluposta, pred koja i bogovite ostanuvaat nemi.

Ne znam za vas, lu|e od mojata zemja, ama jas ne mo`am da prifatam deka pred silata treba da se navedne glavata i ne ja prifa}am pogovorkata "navednata glava me~ ne ja se~e". So navednata glava se gleda samo zemjata pod nozete, se gleda samo kalta vo koja sme frleni i se ~uvstvuva reata na ni{to`nosta i smrtta. Koga }e se podigne glavata, mo`at da se vidat planinite i oblacite nad niv i siniloto na neboto i sonceto. Mo`e da se vdi{i so polni gradi i da se po~uvstvuva sopstvenata sila i mo}.

Ne se soglasuvam deka treba da stojam nastrana koga ima tolku golemo stradawe, nasilstvo, poni`uvawe, gazewe i nepravda. Ramnodu{nosta, nezainteresiranosta, apatijata, sebi~nosta i ona narodskoto "stap po tu| grb ne boli", se najmo}no oru`je vo racete na vlastodr{cite. Tie n# delat, n# ograduvaat, n# vrtat edni protiv drugi i n# zakrvuvaat. Taka stanuvame mali i zavisni i nezna~ajni. Mene li~no mi te`at onie 370.000 nevraboteni, me raznebituva nema{tijata i besperspektivnosta na pove}e od polovina od naselenieto, me pogoduva neednakvosta na {ansite i me revoltira otsustvoto na ponudeni izlezni re{enija od vakvata situacija.

Jas li~no ne im veruvam na onie koi edna{ izla`ale. Ne im veruvam na onie koi me gledaat v o~i i ja se~at grankata na koja sedam. Ne sakam da ja stavam svojata sudbina vo racete na onie koi pobegnale od svojata odgovornost. Ne veruvam deka mo`at da mi pomognat onie za koi funkcijata e vnosno rabotno mesto za zadovoluvawe na sopstvenite apetiti. Ne sakam da se dru`am so onie {to se tolku `edni za vlast {to se podgotveni da progoltaat kofa so izmet za sekoe skalilo nagore. Ne gi podnesuvam onie koi ne znaat od kade poteknuvaat i zaboravaat kako do{le na mestata na koi se nao|aat.

Lu|e ne znam za vas, ama mene mi e dosta od toa da mi ja procenuvaat mentalnata {ema, intelektualnite kapaciteti, filozofskite orientacii i sfa}awata za `ivotot, tipovi koi isplivale na povr{inata kako rezultat na najnegativnata kadrovska selekcija na edno op{testvo vo raspa|awe (kako popaten produkt na poslednata faza na gniewe) i nivnite najdobri kalfi. Ne dozvoluvam mojata podgotvenost za demokratsko dejstvuvawe da se doveduva vo vrska so dejstvuvaweto na lu|eto za koi demokratijata zapo~nuva so urivawe, razgraduvawe i razjaduvawe na sistemot, a zavr{uva so izglasuvawe na dekreti so zakonska sila.

Dosta mi e od tie koi cel `ivot pretstavuvaat nekoja treta opcija, koi imaat bezbroj varijanti na sopstveniot nastap zavisno od auditoriumot, koi go ka`uvaat ona {to sakate da go slu{nete i koi }e ve prevedat `eden preku voda i pred vas }e ja ispijat poslednata kapka, uveruvaj}i ve deka e toa vo va{ interes. Oh, kolku mi e dosta od site tie za koi lu|eto se glasa~ki liv~iwa koi mo`at da se prefrlaat od edno na drugo kup~e, da se prebrojuvaat i da se stutkaat i frlat po upotrebata.

Dosta mi e, i ne veruvam deka ni{to ne zavisi od mene, i ne veruvam deka sum sama i veruvam deka zaedno mo`eme da napravime s#.