"NE TI E DOZVOLENO DA JA VODI[ @ENATA NA SVOJOT BRAT"

"Toj bil so takva moralna ~istota, {to navistina pove}e mo`el da se nare~e angel, kako {to i Svetoto pismo go narekuva, otkolku smrten ~ovek" (M.Tadij,84). I po trieset godini pominati vo pustina vo post i molitvi, po propovedta za pokajanieto na lu|eto i kr{tevaweto vo jordanskite vodi, toj tragi~no go napu{til svojot zemen `ivot. Bil ubien od lu|e, polo{i od yverovi, poradi toa {to javno go kritikuval nemoralot i nepravdata na lu|eto vo vreme na rimskiot imperator. Toga{ vo Galileja upravuval upravnikot Irod, koj se zaqubil vo `enata na svojot brat Filip, ja isteral svojata `ena i ja zel Irodijada. Taa so sebe ja dovela i svojata }erka Salomija, koja na rodendenot na Irod, so svojata predizvikuva~ka igra go zanela Iroda i toj &  vetil deka }e &  ispolni s# {to }e posaka.

Salomija, nagovorena od svojata majka, zlobnata Irodijada, ja pobarala glavata na Sveti Jovan Krstitel. Po naredba na car Irod, xelatot mu ja otsekol glavata na Svetitelot vo zatvorot, i kako {to pi{uva Svetiot evangelist Matej:

"I ja donesoa glavata negova na tabla, &  ja dadoa na devojkata, a taa ja odnese na majka si". Irodijada so igla go izbodela jazikot na Svetitelot, jazikot koj zboruval za nivniot kraen razvrat i go izobli~il nivnoto bezzakonie: "Ne ti e dozvoleno da ja vodi{ `enata na svojot brat!" (Sveto evangelie po Marko). Zlobnata Irodijada se pla{ela silniot prorok da ne voskresne i naredila glavata i teloto da bidat pogrebani oddelno. Taa ja zakopala negovata sveta glava na ne~isto mesto, dlaboko vo zemja. Jovanovite u~enici no}e, tajno, go zele negovoto telo i go pogrebale vo Sevastija Galilejska. Irodovata dvorjanka (koja Sveti apostol Luka ja spomnuva vo Evangelieto), blago~estivata Jovana, `enata na Huze (dvorjanin Irodov), tajno ja iskopala svetata glava od skri{noto mesto, ja polo`ila vo zemjen sad i ja prenela vo Erusalim. Ja pogrebala na Eleonskata Gora, na Irodoviot imot. Podocna, carskiot blagorodnik, go kupil Irodoviot imot vo Erusalim, se otka`al od svojata rabota i se zamona{il. Toj, kako monah Inokentie, kopaj}i dlaboko za da soyida mala crkva i }elija za sebe "go najde zemjeniot sad i vo nego glavata, za koja mu se javi tainstveno deka e na Krstitel. Toj ja celiva i ja zakopa na istoto mesto" (M.Tadija, 84). Toa go napravil pred svojata smrt, za potoa da ne ja oskvernavuvaat idolopoklonicite. Podocna Sveti Jovan Krstitel im se javil na dvajca monasi od Istok koi oti{le vo Svetata zemja da se poklonat pred ^esniot i @ivotvoren Krst, koj go prona{la caricata, Svetata ramnoapostolna Elena. Im naredil da ja iskopaat od zemja negovata ~esna glava. Toj im go poka`al mestoto kade e sokriena. I tie "otidoa na ona mesto koe im go poka`a vo son, i kopaj}i, ja pronajdoa Svetata glava na Krstitelot, toa neiska`ano bogatstvo, ja polo`ile vo vre}a od kamilski vlakna" (arh. d-r J. Popovi}).

U{te podocna, ~esnata glava ja ~uval vo svojata ku}a siroma{niot nabo`en ~ovek od gr. Emes (gr. vo Sirija) poznat grn~ar, kako najskapoceno bogatstvo s# do svojata smrt. Monahot i prezviter Evstatie, koj pripa|al na Arievata eres, no}e ja zakopal ~esnata glava vo pe{tera, dlaboko vo zemja, blizu gr. Emes. No, pri taa pe{tera se osnoval manastir i po mnogu godini ja prona{ol Markel, Arhimandrit na Emesiskoto semejstvo pri pe{terata. Vo toj grad podignale hram na Sveti Jovan Krstitel i negovata sveta glava bila prenesena vo toj hram. Zna~i, spored bla`eniot Markel, vtoroto nao|awe na ~esnata Krstitelova glava e vo 452 god., na 18.2., a episkopot Uranie ja prenel vo crkveniot |akonik na 24.2. Vo novata crkva, podignata vo negova ~est, e prenesena na 24 oktomvri. ^esnata glava gi isceluvala bolnite, i od nea izleguvala ~udesna blagodet i sveto miro.

Na devetti mart zapo~nuva praznuvaweto na Akatistot na Presveta Bogorodica.