"GO VIDOV DUHOT KAKO SLEGUVA OD NEBOTO"

Sv. ev. Matej pi{uva deka samiot Gospod Isus Hristos mu zboruval na narodot: "Vistina vi velam, me|u rodenite od `ena ne se rodil pogolem od Jovana Krstitel". Sv. Jovan go povikuval narodot na pokajanie i kr{tevawe. Gi kr{teval vo rekata Jordan. Toj se udostoi da go krsti Gospod Isus Hristos, i toga{ se otkriva Bog vo Tri lica - Presveta Troica.

Sv. Jovan, preku Svetoto Pismo, pred svetot svedo~i za Gospod Isus Hristos: "Go vidov duhot kako sleguva od neboto kako gulab i ostana nad nego... i jas vidov i posvedo~iv deka e ovoj sin bo`ji (Sv. ev. po Jovan). Vo toa vreme vo Rimskata Imperija vladeel kraen nemoral. Sv. Jovan so golema hrabrost go ukori car Irod za golemiot grev {to `ivee so `enata na svojot brat. Mu ja rekol vistinata v lice: "Ne ti e pozvoleno da ja vodi{ `enata na tvojot brat" (Sv. ev. po Marka).

Na rodeniot den na Irod, }erkata irodijadina, Salomija, igrala predizvikuva~ki, prosto go zanela carot, koj gledaj}i vo nejzinite strastni dvi`ewa na teloto, tolku mu ugodila, {to vozbuden rekol deka }e i dade s# {to }e pobara. A taa, pod vlijanie na svojata majka, ja pobarala glavata na Sv. J. Krstitel. I kako pi{uva Sv. ev. Marko, xelatot po naredba na car Irod, mu ja otsekol glavata na Sv. J. Krstitel vo zatvorot i ja donel na tabla, "ja predal na devojkata, a devojkata na majka si". Spored izvestuvaweto na nekoi lu|e, donesenata Jovanova glava na tacna od koja blikalo crvenata krv s# u{te bila topla i iako ise~ena vrelata usta se dvi`ela "I gi izgovarala zborovite" koi mu gi rekol na Irod: "Ti ne mo`e{ da ja ima{ `enata na Filip, bratot svoj". Pakosnata Irodijada go izbodela Jovanoviot jazik so igla. U~enicite go pogrebale negovoto telo vo Sevastija Galilejska. Irodijada ja zakopala negovata sveta i ~esna glava na ne~isto mesto, dlaboko vo zemja. Dvorjankata Jovana tajno ja otkopala glavata i ja odnela vo Erusalim. Ja pogrebale na Eleonskata Gora. Podocna svetata Jovanova glava bila prenesena vo Carigrad. Nad grobot na silniot prorok sv. ramnoapostolni car Konstatin i carica Elena podignale crkva, koja bila osvetena na 11.9. /29.08. to~no na ovoj praznik. Negovite mo{ti imaat iscelitelno dejstvo. Glavata na silniot Svetitel mu ja otsekle pred Pasha.

Makedonskiot svetitel Sv. Spaso Radovi{ki, novoma~enik, e roden vo Radovi{, Strumi~ka eparhija. Go nau~il oru`arskiot zanaet kaj eden majstor, no majstorot se preselil vo Solun. Sv. Spaso oti{ol da go poseti svojot majstor koj mu dal turski ali{ta i go ubedil da gi oble~e i da izleze od gradot bez da im plati taksa, carina na Turcite. Carinarnicite go fatile i re{ile nasilno da go potur~at, vetuvaj}i mu visoka slu`ba i ubava muhamedanka. No, Sv.Spaso za ni{to na svetot ne se soglasuval da se otka`e od hristijanskata vera i da ja primi muhamedanskata vera. Zatoa bil `estoko tepan, go okovale vo te{ki prangi, go frlile vo temni zandani, go maltretirale, go ma~ele, go raskrvavile, go navreduvale, "nerazbran i tvrdoglav |aur" go narekle, no toj isto{ten izvikal: "Jas Tur~in ne stanuvam. Jas si ja sakam svojata vera i svojot Bog Isus Hristos i za nea sum podgotven i da umram". Toga{ gradona~alnikot donel naredba, Sv. Spaso da bide obesen nadvor od gradot. Go vle~ele niz gradot bavno, za da se premisli. Negoviot Svet Duh nikoga{ ne go napu{ti. Koga se pribli`uvale kon gubili{teto, popu{tila negovata telesna sila. Padnal ~esniot Makedonec, ~esniot mlad i ubav hristijanin, za na toa mesto i na neboto, so negovata sveta krv da se zapi{e imeto makedonski svetitel, ~esen branitel na hristovata vera i svojata tatkovina, stradalna Makedonija. Toa se slu~ilo na 29.8/11.9. 1774 godina.