Lu|e i sudbini

DO PEKOLOT I NAZAD!

Pi{uva: Qubomir \OR\IEV

  • ^ovekot vo svojata dlaboka starost, s# po~esto vo mislite se se}ava na detstvoto, na rodniot kraj od kade poteknuva, na svoite predci
  • Rodniot kraj go vle~e vo dlabo~inite na svoite misli za izgubenoto ogni{te koe zasekoga{ ostanuva tamu, vo dale~inata, sekoga{ nezapaleno!

Vo posledni godini od svojot `ivot i tatko mi, so svoite misli, s# po~esto se navra}a{e vo svojot dale~en roden kraj i na minatoto, protkaeno so gor~ina i tragedija za izgubenoto detstvo.

Ova e povod da napi{am kniga, veli 76-godi{niot Petre U{ev od Veles, koja bezdrugo }e svedo~i za postoeweto i za izdr`livosta na Makedoncite koi gi ima nasekade niz svetov. Lu|eto vo mojot kraj prete`no se zanimavaa so kova~ki i kalajxiski zanaet. Mojot tatko Dimitar, prave{e }umur i plete{e ko{evi za tutun. Jas, kako najstaro ma{ko dete, po~nav da navleguvam vo tajnite na ovie dva zanaeta, koi za na{ata ku}a nosea pari, hrana, sol i obleka.

Petre U{ev, hronolo{ki i detalno ni obrazlo`uva za del od svojot buren i makotrpen `ivot. Raska`uva, po~nuvaj}i od detskite dni, pa s# do kusata storija na tragedijata (~isteweto na makedonskiot narod), ne zaboravaj}i da ka`e za tragite na vojnata, za vojni~kiot `ivot i za begstvoto od pekolot vo neizvesnost, za albanskata tragedija, vo koja namesto vo bolnica se na{ol zad re{etki i namesto da go lekuvaat, gr~kata uprava, sekoj den go ispituvala vo najzloglasniot elbasanski zatvor, primenuvaj}i metodi na nepodnosliva tortutra, prosledena so yversko ma~ewe.

Vo Kor~a n# smestija vo edna bolnica i namesto da n# lekuvaat po~naa da n# ispra{uvaat, prodol`uva U{ev. Ni zedoa li~ni podatoci. No}ta n# razbudija i n# zatvorija vo edna soba. Site bevme od Dramsko i Sersko. Vo nea n# dr`ea pet meseci. Sekojdnevno n# ispra{uvaat. "Zo{to ste dojdeni i so kakva direktiva?!... Odgovaravme isto: "Nie ne sme {pioni. Dojdovme od Makedonija da se borime za osloboduvaweto na na{ite krai{ta". Sekoja no}, pred polno}, so koli doa|a{e albanska policija. So vrzani race n# nosea vo policiskata stanica. Po cela no} n# ispra{uvaat. Isti pra{awa, novi obvinuvawa: "Sme bile saboteri, sme gi sabotirale redovite na DAG i Albanija...". Zarem sega stanavme neprijateli i na Albanija?! Pri sekoe ispra{uvawe yverski n# izma~uvaa. Racete mi gi stavija vo `elezni prangi, koi pri sekoe pomrdnuvawe me stegaa, predizvikuvaj}i u`asni bolki. Potoa, primenija drugi metodi. N# stavija vo posebni kabini. Mene me sednaa na stol. Mi gi vrzaa racete. Na glavata mi stavija venec od elektri~ni kabli. Niz niv pote~e slaba elektri~na energija, mozokot mi se "prevrte". ^uvstvuvav neizdr`livi bolki od koi glavata mi "puka{e". Ovaa agonija trae{e nekolku meseci.

Edna no} gi odnele vo eden gr~ki logor vo s. Pekin. Bile sedummina. Vo avgust 1949 godina, so kamion gi prefrlile vo Elbasanskiot zatvor, eden od najzloglasnite vo Albanija. Vo nego, osven 200 - 300 gr. p~enkaren leb, bez sol i kvasec, ni{to drugo ne im davale. Postarite, od glad po~nale da umiraat. Umrel Dimitar ^evganov od s. Zrnovo - Dramsko i Harizam Malamov. Nivnite semejstva `iveele vo Kardifakovo vo Makedonija. Podocna od glad i od stud se razbolel Ivan Kutrev koj `ive{e vo s. Gradsko. Stradawata bile golemi. Eden den re{ile da {trajkuvaat so glad. Do Upravata na zatvorot podnele peticija so obrazlo`enie deka se nevini.

Za sudewe n# odnesoa vo kinoto. Sednavme vo prviot red. Pokraj nas, od dvete strani, stoe{e do zabi vooru`ena policija, se se}ava U{ev.

Narodniot sud n# obvini deka sme bile {pioni vo redovite na DAG i vo Albanija. "Ne sme {pioni. Nie sme isterani od Grcija, od na{eto rodno mesto, zatoa ovde dobrovolno dojdovme da se borime vo redovite na DAG. N# donesoa vo Albanija da n# lekuvaat, bidej}i bevme raneti, a vie n# zatvorivte". Zboruvav ostro, otse~no i precizno. Za takviot odnos, sudijata se naluti. Silno vikna: "Vie ste {pioni, neprijateli na va{iot i na{iot narod".

Ne se vozdr`av, vozvrativ: "Poglednete me koska i ko`a sum. So dva zalaka dnevno ne se `ivee. Zo{to n# sudite? Vie ste predavnici i yverovi. Nemate doverba vo sebe, a kamo li vo nas".

Sudijata ja napu{til binata. Stra`arite gi vratile vo zatvorot, vo koj so denovi bile `edni.

Vo zatvorot odle`ale dve godini. Potoa U{ev, Kosta Trifunov, Ivan Kutrev i Atanas Bel~eliev gi odnele vo Dra~. Od Dra~ po tri dena, se na{le vo logorot Suktu, zagraden so bodlikava `ica. O~igledno bilo, deka sakaat U{ev da bide nivni {pion. Toj energi~no odbival so zborovite: "Cel `ivot go pominav vo maki i stradawa, {pion ne sum bil i nema da bidam".

Me prefrlija vo logorot Vureli. Vo nego umrea trojca gr~ki i eden na{ makedonski zatvorenik. Po edna nedela, upravnikot n# sobra vo krugot na logorot i po~na da gi ~ita pristignatite pisma.

Posakuvav da go pro~ita i moeto ime. I toa se slu~i. Onie {to dobija pisma pla~ea, pa ne se znae{e od {to, od radost ili od taga.

Go otvoriv pismoto od `ena mi. Taa, vo nego mi pi{uva{e: "Se prema`iv vo Kardifakovo". Taa vest, kako no` me prese~e. Naskoro se sozedov i pomisliv, deka takva mi bila sudbinata.

Po 15 dena pak, bevme postroeni. Upravnikot n# izvesti deka nekoi }e si odat doma. Me|u niv bev i jas.

Za vra}aweto na moite, im isprativ telegrama. Koga ja primile, mojot brat Andon, pravel svadba. Site se raduvale i pla~ele. Majka mi silno viknala: "Ne pla~ete, raduvajte se, so ovaa vest, denes pravime dve svadbi, zatoa jadete, pijte i veselete se".