MAKEDONSKIOT JAZIK I MAKEDONSKIOT IDENTITET

Vo diskusijata za odnosot me|u jazikot i ra|aweto na ~uvstvoto za nacionalnata pripadnost mo`eme da se povikame na dva modela, pri {to izborot na modelot ~esto e usloven od politi~kite intencii na govoritelot ili na pi{uva~ot. Edniot model go ilustriraat primerite kako Avstrija ili [vajcarija, kade {to formiraweto na nacionalno-dr`avniot identitet ne e povrzano so jazikot, specifi~en samo za soodvetnata nacija; drugiot primer go pretstavuvaat skandinavskite zemji, posebno Danska, Norve{ka i [vedska, kade {to sekoja dr`ava ima svoj nacionalen jazik, no trite jazici se me|usebno razbirlivi za site govoriteli. Odamna e utvrdeno zna~eweto na makedonskiot literaturen jazik (sovremeniot makedonski standard) za formiraweto na makedonskiot nacionalen identitet. Me|utoa, procesot na ra|aweto na toj standard, kako i odnosot me|u dijalektot i standardniot jazik, vo zapadnite zemji ne se vo dovolna mera razbrani. Osobeno lesno vo zabluda pa|aat nelingvisti, {to rezultira so seriozni pogre{ni izjavi i pogre{ni pretstavi od strana na lu|eto, koi{to se mislat avtoriteti vo ovaa oblast.

Taka, na pr., Poulton (Poulton 1995 g.: 116) pi{uva za periodot neposredno po Vtorata svetska vojna:

Toj duri odi podaleku i go priveduva bugarskiot nacionalisti~ki pamflet (BAN 1978 g.) kako najobemen tekst {to ja negira razlikata me|u makedonskiot i bugarskiot. Konstatacijata na Poulton sodr`i pove}e neto~nosti. Tvrdeweto deka severnomakedonskiot dijalekt bil izbran kako osnova za literaturniot makedonski jazik (koe Poulton go prezema od Barker 1950 g.) e ednostavno neto~no. Kako {to proizleguva od objavenata dokumentacija (Risteski 1988), nikoga{ ne stanuvalo zbor za toa deka vo osnovata bi mo`ele da vlezat nekoi drugi, a ne centralno-zapadnite dijalekti, iako edna tipi~no severna osobina prifatena vo 1944-45 g., vo 1948 g. bila zameneta so nejziniot centralno-zapaden ekvivalent (Friedman 1985 g.). Spomenatiot bugarski pamflet nekriti~ki priveduvan od Poulton, harvardskiot lingvist Horas Lant (1984 g.: 87-88) go karakterizira kako "...nekompetenten {to se odnesuva do lingvisti~kata teorija, i baziran vrz edna lo{o sredena serija na predlozi i barawa, od koi mnogu se somnitelni, preterani ili neto~ni..." Lant bele`i deka "...Osven dostoinstveniot odgovor na makedonskite lingvisti (Dimitrovski i dr. 1978 g.), ova zbunuva~ko zastra{uvawe od zdraviot razum i od cvrstata nau~na zasnovanost predizvika slab odglas vo pe~atena forma". Za `al, Poulton (1995) ne go priveduva makedonskiot odgovor. Sli~no, Gleni (Glenny 1995 g.: 24) go opi{uva makedonskiot kako "bugarski dijalekt koj sega e oddelen jazik", opravduvaj}i go takviot opis so objasnuvaweto deka "... bugarskiot ima opredelen ~len i nema sinteti~ka deklinacija (kako edinstveni me|u slovenskite jazici do momentot koga Makedoncite go kodificiraa svojot bugarski dijalekt vo nov jazik)".

I ako go zanemarime faktot deka dve zaedni~ki osobini te{ko mo`at da bidat dovolna osnova za klasifikacija na eden jazik kako dijalekt na drug jazik, a treba da dodademe deka istite dve osobini gi spodeluvaat i ju`nosrpskite dijalekti. Ostanuva faktot deka makedonskiot jazik bil ve}e tretiran od strana na slavistite-lingvisti kako samostoen jazik pred Vtorata svetska vojna (sp. podolu). Da se opi{uva makedonskiot kako bugarski dijalekt e kako da se opi{uva norve{kiot kako danski dijalekt (sp. Haugen 1968 g.).

Trebst (Troebst 1994 g.) pretstavuva (prika`uva) eden modifikuvan bugarski stav vo kombinacija so eden opozicionen, antiinstitucionalen makedonski stav, koj mo`e da bide upotreben vo negovata poddr{ka. Modifikuvaniot bugarski stav e deka, i pokraj toa {to makedonskiot jazik mora denes da se priznae kako oddelen jazik, negovoto postoewe e rezultat na manipulaciite na Tito i na negovite komunisti po Vtorata svetska vojna - vo nastojuvawata da gi oddelat Makedoncite od Bugarite. Takviot pristap avtomatski zna~i da se prikrijat ili da se premol~at site dokazi deka makedonskata nacionalna svest i streme`ite da se sozdade literaturen jazik imaat koreni vo devetnaesettiot vek i neprekinato traat vo dvaesettiot. Trebst tokmu toa go pravi odminuvaj}i go Misirkov (1903 g.)

„Ne sme samo mije, toku Slavjani se, i Rusi, i Poqaci, i ^esi, i Srbi, i Slovaci, i Bugari, i Hrvati i od site ovde re~eni narodi jazikot im je slavjanski... Narod se veqid, qudi koji se od eden rod i koji zboruvajed ednakov zbor,... Taka i Makedoncive se narod i mestovo wivno je Makedonija". (Pulevski 1875 g.: 48-49).

Trebst naveduva izvori spored koi pred 1944 g. nemalo makedonska svest (s. 124 i 64) nasproti dokazite kako onoj daden od Apuord (Upward 1908 g.)

Trebst isto taka ja ignorira naddijalektnata makedonska literatura objavuvana vo Jugoslavija i vo Bugarija me|u dvete svetski vojni. Negoviot do nekoj stepen neto~en prikaz za po~etocite na kodifikacijata (1994 g.: 125-26) se temeli na Risteski (1988 g.) i glasi deka standardizacijata "ne be{e delo na razli~ni ekspertski komisii, tuku rezultat na interferencija predizvikana so izrasnuvaweto na novata politi~ka vlast, t.e. KPM".12. Trebst ne gi razbira kontekstot i zna~eweto na knigata na Risteski. So selektivnoto pretstavuvawe na dokumentacijata na po~etocite na makedonskata kodifikacija Risteski se trudel da ja diskreditira toga{nata makedonska akademska lingvistika. Me|utoa, na Risteski ne mu ni pa|a na um da tvrdi deka streme`ot kon sozdavaweto na makedonskiot standarden jazik be{e izum na Tito. Poskoro, toj se trudi da doka`e deka procesot na standardizacijata bil prifaten i prezemen od Tito od ~isto politi~ki pri~ini, {to e sosema druga teza, teza {to negovata sopstvena dokumentacija - ako se ~ita vnimatelno, so poznavawe na lingvisti~kata teorija i na ona {to e svesno ispu{teno - ja pobiva. Ona {to stanuva jasno e deka makedonskite komunisti gi poddr`uvale podobrite nau~nici i podobrite aktivisti na poleto na standardizacijata i se trudele da odbegnat tu|o me{awe (sp. popodrobno vo Friedman 1993). Najposle, Trebst (1994) e samo podocne`na verzija na Palmer i King (Palmer and King 1971).